Skoči na vsebino

UMETNA OPLODITEV IN STARŠEVSTVO

 

Zunajtelesna oploditev je metoda umetne oploditve, pri kateri so moške in ženske spolne celice združene izven telesa. Leta 1983 so na Ginekološki kliniki Ljubljana med prvimi na svetu uspešno opravili prvo zunajtelesno oploditev in tako postavili nov mejnik v reproduktivni medicini. Do prve nosečnosti je prišlo že v prvem letu delovanja, leta 1984 pa sta se rodili prvi dvojčici, spočeti po postopku zunajtelesne oploditve. Slovenija je na tem področju tudi danes vodilna v svetu, pohvali se lahko zlasti z dobro dostopnostjo postopkov umetne oploditve za heteroseksualne pare, ki se soočajo z neplodnostjo. Z umetno oploditvijo je spočetih 5 odstotkov ali skoraj tisoč otrok letno.

Področje umetne oploditve je najprej urejal Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je bil sprejet leta 1977. Leta 1994 so ginekološke klinike zaradi nezadostnih zakonskih podlag prenehale s postopki oploditve s semenom darovalca. Da bi odpravili nepravilnosti, je bil leta 1999 v zakonodajni postopek vložen predlog Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Predlog zakona je vključeval sporno določbo, ki pravico do umetne oploditve omejuje samo na ženske, ki živijo v zakonski ali zunajzakonski skupnosti z moškim. Takrat je skupina poslank in poslancev poskušala odpraviti diskriminatorno omejitev z amandmajem, s katerim bi pravico do umetne oploditve razširili na vse ženske, kar je zagotavljal že zakon iz leta 1977. Vendar je julija 2000 nova desnosredinska vlada amandma zavrnila in zakon sprejela. Kmalu zatem je novoizvoljena liberalno usmerjena vlada predlagala nov amandma, s katerim bi bila umetna oploditev ponovno dostopna vsem ženskam ne glede na stan ali spolno usmerjenost. Državni zbor je novelo aprila 2001 po hitrem postopku sprejel, vendar pa so desno usmerjene parlamentarne stranke dosegle razpis naknadnega zakonodajnega referenduma, ki je potekal 17. junija 2001. V podporo zakonu, ki bi umetno oploditev omogočil vsem ženskam, se je takoj za tem, ko je bila vložena zahteva za referendum, organizirala široka ljudska iniciativa z imenom Odbor za svobodno odločanje. Kljub njegovemu izjemnemu angažmaju je bila novela zakona na referendumu zavrnjena s 35,6-odstotno volilno udeležbo. Od leta 2001 je tako v veljavi diskriminatorni zakon, ki umetno oploditev dovoljuje le ženskam v heteroseksualni zvezi. V zadnjih dvajsetih letih so bile vložene vsaj štiri pobude za presojo ustavnosti veljavnega zakona, ki jih je Ustavno sodišče z bolj ali manj formalno argumentacijo zavrnilo.

Danes je vprašanje materinstva še vedno vprašanje razumevanja vloge žensk v družbi. Prevladuje ideja o materinstvu kot o nečem naravnem, normalnem, samoumevnem in neizogibnem, zaradi česar se ženske v zasebnem in javnem prostoru srečujejo s pričakovanjem, da bodo imele otroke, medtem ko je odločitev ženske, da ne bo mati, pogosto sprejeta z zadržki in stigmo. Tovrstni družbeni pritiski so nedopustni: to, kaj ženske počnejo s svojim telesom, je njihova avtonomna odločitev, to, kako bodo bodoči starši ali skrbniki kar najbolje poskrbeli za kakovostno življenje otrok, pa zadeva tako njihovo lastno razumevanje kot družbene politike, ki podpirajo ali otežujejo starševstvo. Prav zato slovenska ustava v 55. členu ne zagotavlja le svobodnega odločanja o rojstvih otrok, temveč pravi tudi, da mora država ustvarjati razmere, ki omogočajo ljudem, da se sploh odločajo za otroke.

Leja Markelj

Rojstvo prvih dvojčic, spočetih po postopku zunajtelesne oploditve, 5. oktober 1984, arhiv Ginekološke klinike Ljubljana.
Marko Jamnik, Grafit »Raje epruveta kot Cukjati za očeta«, 18. junij 2001, arhiv Mladine.
Grafit »Ženska naj bo mati karkoli«, 2024, arhiv projektne skupine Fierce.

VIRI: 

PRIPOROČENI VIRI: