Obdobje intenzivnega razvoja na področju kontracepcije se je začelo v petdesetih letih 20. stoletja sočasno s prizadevanji za legalizacijo abortusa. Zelo pomembno vlogo sta imela Vida Tomšič s političnim delovanjem za napredno politiko odločanja o rojstvu otrok in dr. Franc Novak, ginekolog (in mož Vide Tomšič), ki se je zavzemal za proizvodnjo kontracepcijskih sredstev in program razvoja kontracepcijske službe v Sloveniji. Načrtovanje družine sta postavila v širši okvir reproduktivnih pravic in zdravja, ki so zajemale tudi pravico do abortusa, zdravljenje neplodnosti in kontracepcijo. 

Naša žena je leta 1954 objavila članek »Spočetje po naši volji ali o kontracepciji« in prvič široko informirala o zaščiti. Leto pozneje je tovarna Sava iz Kranja začela izdelovati diafragme, leta 1962 pa je tovarna Lek izdelala kontracepcijsko pasto. Prva ordinacija za kontracepcijo v Jugoslaviji, ki je delovala v okviru Centralnega ginekološkega dispanzerja v Ljubljani, je bila ustanovljena leta 1955. Dve leti pozneje sta na Ginekološki kliniki v Ljubljani ter na Oddelku za ginekologijo in porodništvo v Mariboru začeli delovati kontracepcijski ambulanti.

Še en pomemben mejnik je predstavljalo leto 1961 z ustanovitvijo Znanstveno-raziskovalnega oddelka za vprašanje splava in kontracepcije, ki je deloval kot posebna enota Klinične bolnišnice za porodništvo in ginekologijo. Istega leta je bil ustanovljen tudi Koordinacijski odbor za načrtovanje družine, ki je bil pozneje preimenovan v Oddelek za prevencijo splava, leta 1967 pa v Inštitut za načrtovanje družine. Ta je postal vodilni center za raziskave na področju reprodukcije, kjer je poleg raziskovalnega potekalo tudi svetovalno delo in delovala ordinacija za kontracepcijo. Kontracepcijska tabletka je bila ženskam dostopna od leta 1964, najprej na ginekološki kliniki, nato pa na Inštitutu za načrtovanje družine.

Zvezna skupščina je 25. aprila 1969 sprejela Resolucijo o planiranju družine, strateški dokument za oblikovanje politike načrtovanja družine. Resolucija je izhajala iz načela svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je vključevalo preprečevanje neželenega spočetja s kontracepcijo, abortus in zagotavljanje pogojev za zaželenost vseh rojenih otrok.

Svobodno odločanje o rojstvu otrok je postalo ustavna pravica leta 1974. To pravico smo leta 1991 kljub nasprotovanju ohranile_i tudi v 55. členu slovenske ustave, njeno uresničevanje pa med drugim omogočajo prav sredstva za preprečevanje zanositve. Ker so tako pomembna za ohranjanje reproduktivnega zdravja žensk, je država zagotovila njihovo široko dostopnost (z izjemo kondoma, ki je plačljiv).

Po letu 1991 se je zvrstilo več poskusov omejevanja reproduktivnih pravic žensk. Leta 2013 je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) poskušal uvesti doplačilo za hormonsko kontracepcijo, vendar mu to zaradi odpora javnosti ni uspelo. Ponovni poskus je sledil leta 2016, ko je ZZZS želel premestiti hormonsko zaščito s seznama brezplačnih zdravil na seznam zdravil z doplačilom. Ženski lobi Slovenije se je odzval s peticijo za ohranitev brezplačne hormonske kontracepcije ter skupaj s številnimi feminističnimi skupinami in posameznicami organiziral protest pred ZSSS, ki je predlog zatem umaknil. Ta primer kaže, da pridobljene pravice niso večne in se je zanje treba vedno znova boriti.

Živa Humer

---

---

VIRI:

• Ana Cergol Paradiž, »Bela kuga«: Ilegalni abortusi in zmanjševanje rodnosti na Slovenskem v obdobju med obema vojnama (Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani, 2022).
• Ana Kralj, Tanja Rener, Vesna Leskošek [et al.], Pravica do abortusa (Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, 2021), 123–49.
• Sara Rožman, »Geneza pravice do umetne prekinitve nosečnosti v nekdanji Jugoslaviji«, Ars & Humanitas 1-2, št. 3 (2009): 301–325. 
• Vida Tomšič, Ženska, delo, družina, družba (Ljubljana: Komunist, 1976).
• Resolucija o planiranju družine, Uradni list SFRJ, št. 20/1969, leto XXV, 8. maj 1969, 612–13.