Človekova pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok je plod obsežne razprave med svetovnim severom in jugom. Od srede 60. let so v Organizaciji združenih narodov razpravljali o tem, ali bi bilo treba sprejeti državne politike uravnavanja prebivalstva, da bi na »razvitem« svetovnem severu rodnost dvignili, na »zaostalem« svetovnem jugu pa preprečili eksplozijo prebivalstva. Feministične političarke iz gibanja neuvrščenih, zlasti Vida Tomšič, so dosegle, da so Združeni narodi namesto vsiljevanja rodnosti pod pretvezo božje volje ali državnega interesa sprejeli koncept želenega otroka. Tako sta v ospredje stopili svoboda človeka kot bodočega starša in njegova odgovornost do že rojenih otrok, bodočih otrok in celotne skupnosti.

Socialistična federativna republika Jugoslavija je to pravico kot prva država na svetu vpisala v svojo ustavo. Vpis je sledil vroči razpravi v tedanji zvezni skupščini, ki se je sukala okoli vprašanja, za čigavo pravico gre – za pravico človeka, torej ženske in moškega, ali samo ženske – in kaj naj ta pravica opredeli: samo svobodo ženske, da odloča o lastnem telesu, ali svobodo človeka, moškega in ženske, da se osmisli kot oseba, ki odgovorno odloča o svojem starševstvu.

Pretehtala je argumentacija, da širše zastavljena človekova pravica o svobodi rojevanja ponuja boljšo rešitev, ker vsebuje tudi pravico ženske, da na lastno zahtevo prekine nosečnost, kar mora biti resnično zgolj in samo njena odločitev, da pa je bistvo pravice o svobodi rojevanja v pravicah in dolžnostih staršev. Ti se lahko odločajo za želene otroke, a si morajo obenem aktivno prizadevati za to, da bi na delovnem mestu, v lokalni skupnosti in v širšem političnem odločanju o izobraževalni, zdravstveni, zaposlitveni, socialni, otroškovarstveni in stanovanjski politiki skupaj ustvarili pogoje za to, da bi ljudje lahko imeli otroke, ki so zaželeni in odraščajo v spodbudnih družinskih in družbenih razmerah.

Tako je bilo v zvezni ustavi leta 1974 uzakonjeno besedilo: »Pravica človeka je, da svobodno odloča o rojstvih otrok. To pravico je mogoče omejiti samo iz zdravstvenih razlogov.« Samo v slovenski republiški ustavi so istega leta to pravico konkretizirali z besedami: »Za uresničevanje te pravice družbena skupnost zagotavlja potrebno izobraževanje, ustrezno socialno zaščito in zdravstveno pomoč v skladu z zakonom.«

Tako opredeljena pravica in pozneje sprejeta republiška zakonodaja je Slovenijo dvignila nad raven takrat najnaprednejših evropskih držav. O tem, kako zelo napredna je bila ta rešitev, govori dejstvo, da je Francija v svojo ustavo šele letos vpisala mnogo ožjo pravico, pravico ženske do splava in kontracepcije, kot tudi dejstvo, da listina temeljnih človekovih pravic Evropske unije spolnih in reproduktivnih pravic sploh ne omenja.

Po vzpostavitvi lastne neodvisne države so si morale nove generacije na novo izboriti ustavno pravico človeka do svobodnega odločanja o rojstvih otrok in pravico žensk do legalne prekinitve nosečnosti. To so dosegle z demonstracijami pred skupščino, kjer se je decembra 1991 sprejemala nova slovenska ustava. Danes se 55. člen slovenske ustave glasi: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.«

Danes je ta pravica v praksi ogrožena iz več razlogov: zaradi javnega nasprotovanja versko obarvanih skupin, zaradi prizadevanj nazadnjaških pravnikov, da bi izničili veljavno uradno razlago, po kateri 55. člen zajema tudi pravico žensk do abortusa, a tudi zaradi pomanjkanja ginekologinj in ginekologov ter pomanjkljive spolne vzgoje v šolah. Kljub temu pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ostaja ključnega pomena za starše, ki želijo otroke vzgajati v ljubečem in spodbudnem okolju, in za ljudi, ki si otrok ne želijo.

Sonja Lokar

---

---

VIRI:

• Ana Kralj, Tanja Rener, Vesna Leskošek [et al.], Pravica do abortusa (Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, 2021).
• Sklepna listina mednarodne konference o človekovih pravicah ZN, 22. april–13. maj 1968, Teheran, poglavje XVIII, 3. člen (New York: Združeni narodi, 1968), 14.
• Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije (Beograd: Časopisni zavod Uradni list SFRJ, 1974).
• Ustava Socialistične republike Slovenije (Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list Socialistične republike Slovenije, 1974).
• Ustava republike Slovenije, 55. člen

  (Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, 1992).

• Vida Tomšič, Ženska, delo, družina, družba (Ljubljana: Komunist, 1976), 371–94.